VDSS Sodba Pdp 203/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožnici za obdobje od julija 2014 do februarja 2017 plačati razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v skupni višini 1.216,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 660,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo ugovora glede uredb tožene stranke o odreditvi drugega dela v drugem kraju po 49. členu KPDŽP, saj te ne morejo biti predmet presoje. Odredbam tožnik niti ni ugovarjal in jih v sodnem sporu ni izpodbijal. Tožnica ni bila napotena na službeno pot. Navodilo ... je toženka sprejela v soglasju z reprezentativnimi sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena pogodbena volja pogodbenih strank. Če sta pogodbeni stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene prave vsebine. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno, razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe in sklepa, so v nasprotju s tretjim odstavkom 215. člena KPDŽP. Navodilo ... ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Sodne odločbe, na katero se sklicuje, so bile sprejete v zadevah, ki niso primerljive. Ker toženka ne sodi v javni sektor, pravne podlage za odločitev ne predstavljajo določbe ZUJF. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo ..., ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za čas pred letom 2017 je treba upoštevati sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP z dne 17. 12. 2017. Pogodbena volja strank kolektivne pogodbe je bila že pred sprejemom tega navodila, da se to uporablja za določitev povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi odredb, ki jih je tožena stranka izdala po 49. členu KPDŽP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Navodila ... in 49. člena KPDŽP ni možno razlagati tako, da bi se zaobšlo določila ZDR in ZDR-1. ZDR sploh ni določal možnosti, da delodajalec odredi delavcu delo v drugem kraju. ZDR-1 v četrtem odstavku 33. člena določa, da v primeru sicer dovoljene odreditve opravljanja drugega dela, prevoz na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi ne sme trajati več kot tri ure, ali pa mora prevoz zagotoviti delodajalec. Ti pogoji niso bili izpolnjeni, delodajalec pa je izdal odredbo, da se tožnica na lokacijo na katero je bila razporejena z odredbo vozi s svojim avtomobilom. Navodila ... iz let 2011, 2014 in 2017 v 5. členu vsebujejo prioriteto in sicer se povračilo stroškov prihoda na delo z lastnim avtomobilom prizna šele, če ni možnosti prevoza z vlakom ali avtobusom. Ker to tožnici ni bilo zagotovljeno, je njen zahtevek upravičen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravila tožnica, šteti kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.). S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnica odredb ni izpodbijala in tudi njihova veljavnost ne vpliva na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine. Prav tako za odločitev ni bistveno, ali je toženka tožnici izdala potne naloge ter ji plačala dnevnice.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica v A., B., C. in D., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi je kot kraj opravljanja dela najprej določen E., od 1. 7. 2016 D. in od 1. 3. 2017 F.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožnici z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015, opr. št. Pdp 932/2017 in druge) štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

8. Navodilo ..., ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za tožničin prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te opredelitve, zaradi katere je tožnica upravičena do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. Navedeno za odločitev ni bistveno.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo pomena Navodila .... Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, ki je materialnopravno pravilno. Predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razloga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe (niti ni priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj). Komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj gre za vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na domnevno voljo pogodbenih strank.

10. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk (2 %), skupaj 255 točk ali 153,00 EUR, oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost 186,66 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 288/2020
• VDSS Sodba Pdp 238/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 240/2020